MEČ
ŠD TABOR
LJUBLJANA
SABLJAŠKI KLUB V CENTRU LJUBLJANE
Kdo smo?
Tradicija sabljanja v naši zgodovinski športni stavbi arhitekta Ivana Vurnika sega že v leto 1945. Takrat je v njeji začel poučevati Rudolf Cvetko, dobitnik prve slovenske olimpijske medalje. Leta 1952 je bila ustanovljena sabljaška sekcija Tabor, ki še danes nadaljuje z delom poučevanja in treniranja športnega sabljanja. Gradimo na bogati tradiciji s ciljem, da vsi naši člani v celoti izpolnijo svoj sabljaški potencial.
Naš način dela
V prvi vrsti se osredotočamo na gibalni razvoj in napredovanje v tehniki, motoriki in sabljaški kondiciji. Postopoma gradimo temelje, ki so ključ za dolgoročni uspeh in zadovoljstvo vsakega posameznika. Trudimo se, da naši člani zgradijo zdrav, zrel odnos tako do uspehov kot tudi neuspehov, ki so sestavni del vsakega športa, zato se tekmovanj udeležujemo preudarno in le takrat, ko so naši varovanci ustrezno pripravljeni. Vseeno se lahko pohvalimo, da se tradicionalno uvrščamo med najboljše na državni ravni in redno dosegamo odlične rezultate tudi na mednarodnem parketu, kjer pogosto premikamo meje mogočega v slovenskem sabljanju.
Veliko pozornosti posvečamo tudi dobrim odnosom, spoštljivemu in sproščenemu vzdušju, ki ga v klubu skupaj ustvarjamo in negujemo. Ne glede na to, da je naš šport v osnovi individualne narave, med člani v klubu nastanejo tesne in trajne vezi.
Trener
Sergej Smirnovski je diplomiral iz fiziologije sabljanja na Fakulteti za šport Univerze v Lvovu (Lviv, Ukrajina). Leta 1993 je na povabilo takratnega predsednika Sabljaške zveze Slovenije Boruta Staniča prvič prišel v Slovenijo. S svojim širokim znanjem in strokovnostjo od takrat naprej igra ključno vlogo v razvoju in napredku sabljanja v Sloveniji.
Sabljanje
Sabljanje je sodoben, olimpijski šport, kjer so ključne vrline zbranost, natančnost in taktičnost. Poškodbe so v nasprotju, kot bi morda kdo pomislil, izjemno redke, sabljanje namreč velja za enega izmed najbolj varnih športov. Sabljaško borbo sestavljata nasprotnika, ki se borita za zadetke in sabljata dokler prvi ne doseže potrebnega števila veljavnih zadetkov (ponavadi 5 oziroma 15). Zadetke beleži poseben elektronski aparat, borbo pa nadzoruje in vodi eden oziroma več sodnikov.
Sabljanje v enaki meri zahteva obvladovanje in premagovanje samega sebe in svojih strahov kot tudi premagovanje nasprotnika, prepoznavanje njegovih šibkosti in pričakovanje njegovih potez. V sabljanju razvijamo natančnost, moč, eksplozivnost, ravnotežje in koordinacijo, ki vse skupaj funkcionalno poveže. Enako ali celo bolj pomembna pa je taktika, prepoznavanje in izkoriščanje šibkosti nasprotnika, psihološka trdnost in sposobnost koncentracije. Prav zato v sabljanju fizična moč in telesne predispozicije igrajo manjšo vlogo kot v veliko drugih športih. V našem športu poznamo uspešne športnike, ki so visoki, nizki, počasnejši, hitrejši,... Prav vsak lahko v skladu s svojimi telesnimi in drugimi sposobnostmi razvije edinstven slog sabljanja in s kvalitetnim treningom realizira svoj potencial ter najde uspeh.
Meč
Pri nas treniramo najbolj razširjeno in priljubljeno ter v mnogih državah edino disciplino sabljanja, to je meč. Sicer poznamo tri discipline - meč, floret in sabljo, ki imajo skupne osnove gibanja in najnujnejšo opremo. Slednja je sestavljena iz maske, ki ščiti obraz, zaščitne jakne in hlač, ki telo varujeta pred zadetki, rokavice ter seveda orožja (meč) z žico, s katero se povežemo na elektronski aparat, ki beleži zadetke. Razlike med disciplinami so predvsem v pravilih in zadevni površini. Medtem, ko sta sablja in floret tako s specifičnimi pravili kot tudi veljavno zadevno površino bolj omejujoča, je meč najbolj svobodna disciplina, ki se kar najbolj približa resničnemu dvoboju. Da dosežemo veljaven zadetek v meču, lahko nasprotnika zadenemo kamorkoli v telo ali masko, osnovno pravilo pa je enostavno - zadeni nasprotnika preden on zadane tebe. Prav zato je tudi za gledalce meč disciplina, ki jo intuitivno razumejo in najlažje spremljajo.